Who are You...Really?

Pikantno kislo zelje z ajdovo kašo

Tradicionalne jedi rada pripravim malo drugače. Tako sem se danes lotila kuhanja kislega zelja z obilico začimb, dodano ajdovo kašo, fižolom, zeleno, korenjem in kolerabo. Ker so zunaj temperature zelo nizke, je ta vroča jed na žlico pogrela moje telo. Priprava je zelo enostavna. Vse skupaj vržemo v lonec in kuhamo. Pri začimbah sem običajno potratna. Čilija sem dodala več kot za noževo konico, ker obožujem pikantnost. Vi pa si lahko prilagodite po svoji meri.

Potrebujemo:
1/4 kg kislega zelja
2 skodelici namočene ajdove kaše
1 skodelico namočenega in kuhanega fižola
1 manjšo čebulo
1 strok česna
1 srednji korenček
1/2 manše kolerabe
1/2 manjše zelene
2 žlici kokosove maščobe
1/2 žličke kurkume
1 noževo konico čilija
1/2 žličke celih gorčičnih semen
3 lovorjeve liste
1/3 žličke timijana
3 žlice sojine omake Tamari
poper, himalajsko sol

Fižol namočimo za 24 ur z dodatkom sirotke, ki sproži fermentacijo in uniči škodljivo fitinsko kislino. Količina vode mora biti vsaj 5X večja od količine fižola. Po potrebi jo po 12 urah zamenjamo. Fižol nato dobro speremo in skuhamo. Ajdovo kašo namočimo za nekaj ur z dodano sirotko. Pred uporabo jo dobro speremo.
Zelenjavo narežemo na kocke, sesekljamo čebulo in posebej še česen.
V loncu segrejemo kokosovo maščobo in dodamo sesekljano čebulo. Prepražimo do zlato rumene barve in dodamo še česen, ki razvije fino aromo. Dodamo zelenjavo in začimbe. Vse skupaj malo popražimo ter dodamo še namočeno ajdo in kuhan fižol. Zalijemo z vodo, dodamo še sojino omako in himalajsko sol. Vse skupaj kuhamo na zmerni temperaturi 30 minut.

Dober tek!

Hruška debeluška

Bilo je kratko obdobje v mojem življenju, tam okoli 20 leta, ko sem postala prava, pravcata hruška debeluška. Takrat seveda še nisem veliko vedela o zdravem načinu prehranjevanja in pomenu gibanja. Z bivšim fantom sva se večino vikendov mastila s toplimi sendviči v zelo poznih večernih urah in potem naslednji dan spala do kosila. Zaradi preobilice hrane sem bila brezvoljna, utrujena in še na misel mi ni padlo, da bi se športno aktivirala. Seveda so kilogramčki nevzdržno rastli. Postajala sem res tečno bitje in seveda si je moj bivši kaj kmalu najdel tolažbo pri nekaj let starejši in modrejši suhici, s katero sta še dandanes srečna. Pri meni je povzročilo pravi preobrat iz hruške debeluške v koščeno suhico v samo treh mesecih. Od takrat je postala tehtnica moja zaveznica in nikoli si nisem več dovolila nekontroliranega porasta kilogramčkov. Pred nekaj leti pa sem jo pospravila, kajti našla sem pravi recept in ne potrebujem preverjanja. Preprosto uživam v zdravi in enostavni hrani v skladu s svojimi 20. pravili. V svoji teži uživam, se znam izražati, sem samozavestna in ženstvena. To je ravnovesje, ki sem ga iskala toliko časa, da sem se lahko brezpogojno začela posvečati pravemu bistvu, iskanju svojega notranjega ravnovesja ali lahko rečem tudi Boga v sebi, ki me obdaja z mirom in sprejetostjo. Morda pa je to že z leti pridobljena modrost, ko mi uspe um spustiti v srce in zaznati subtilne niti svoje osebnosti, ki so bile skrite zaradi usmerjenosti v zunanji svet. Ta notranja pot do sebe je zame najlepše obdobje, v katerem uživam v vseprisotnosti sedaj in se ne ukvarjam s prenapolnjenim umom. Vse je tako preprosto in rešljivo, zato sem prepričana, da je notranje zadovoljstvo eden od ključev do idealne teže.

Kakšen je moj recept za vitko postavo?

Univerzalnega recepta nimam. So samo izkušnje, ki sem jih pridobila v zadnjih 10 letih različnega preiskušanja na svojem telesu. Vsekakor na ta način ohranjam enako telesno težo v vseh teh letih.
Izoblikovala sem 20 osnovnih pravil, ki se jih držim:

1.  Svoje telo zelo pozorno poslušam. Poskušam se povezati s svojimi notranjimi organi in čutiti njihovo delovanje. Subtilnost se razvije z vajo. Popolnoma se sprostim. V kolikor čutim nelagodje v obliki bolečine ali napetosti, potem poskušam najti vzrok, bodisi fizični ali čustveni ter ga nato odpravim.
2. Izbiram ekološka živila  rastlinskega izvora. Izjema so skuta, sirotka, kefir in maslo iz katerega naredim zdravilni ghi. Ko začutim potrebo, jem tudi ribe.
3. Vse žitarice in stročnice vedno namakam najmanj 12 ur v veliki količini vode z dodano sirotko ali kefirjem, da odstranim škodljivo fitinsko kislino.
4. Temeljito prežvečim hrano v ustih. To področje mehanske obdelave je še kako pomembno za nadaljno razgradnjo hrane v učinkovita hranila za naše telo. Na ta način zaužijem precej manj hrane, ker se odziv sitosti javi pravočasno. Nikoli ne štejem kalorije. Jem z občutkom.
5. Surovo hrano zaužijem pred kuhano, da preprečim fermentacijo v črevesju.
6. Pijem filtrirano vodo, najmanj 1L/25 kg telesne teže s ščepcem himalajske soli, ki vsebuje kar 84 mikrohranil.
7. Uživam sestavljene ogljikove hidrate, ki imajo nižji glikemični indeks in ne dvignejo sunkovito raven sladkorja v krvi.
8. Ne uživam belega sladkorja. Vse sladice pripravljam večinoma presne iz suhega sadja in oreškov brez dodatnega sladila. Z leti takšnega prehranjevanja mi že to postaja občutno presladko.
9. Vsak dan uživam esencialne maščobe (konopljino, laneno, orehovo olje...).
10. Vsak dan uživam rastlinske beljakovine, ki so temeljnega pomena za obnavljanje naših celic.
11.  Dodatno uživam super hrano, bogato s hranili.
12.  Zadnji obrok užijem 4 ure pred spanjem. Tik pred spanjem  popijem kozarec tople vode.
13. Zjutraj na tešče pijem toplo vodo z dodatkom superživil (različno kot so regrat, kopriva, konopljine beljakovine, acai, spirulina, ječmenova trava, pšenična trava, reishi goba...)
14. Vsak dan hodim vsaj uro in pol, ne glede na vremenske razmere.
15. Z enostavnimi gimnastičnimi vajami in nordijsko hojo poskrbim za moč in gibljivost vseh mišič telesa.
16. Izvajam tibetanske vaje za ravnovesje vseh treh elementov zdravja: fizičnega, mentalnega in duhovnega.
17. Zgodaj se odpravim spat in zgodaj vstanem. Spim vsaj 7 ur, da se telo lahko regenerira.
18. Diham polno s trebušno prepono.
19. Čustva ohranjam v ravnovesju in s tem notranji mir in fokus. Najbolj učinkovito je povezano, neprekinjeno dihanje brez vmesne pavze med vdihom in izdihom vsaj 15 minut na dan.
20. Vse stvari počnem zmerno, brez ekstremnih odstopanj. Menim, da je srednja pot najučinkovitejša in ohranja največ življenske energije.

Nordijska hoja 1. del

Že od nekdaj hojo naravnost obožujem. Bistvo gibanja pa sem začutila šele z nordijsko hojo. Njeno zgodovino in vse prednosti pred navadno hojo bi vam lahko suhoparno nanizala v nekaj stavkih, vendar takšne opise najdete na drugih spletnih straneh. Jaz pa vas bom popeljala skozi nordijsko hojo s svojimi občutki in strastjo, s katero se lotevam poučevanja tehnike kot učiteljica nordijske hoje in teka.  

Ko nadenem udobna športna oblačila in obujem nizke treking čevlje, moja stopala oživijo. Pojavi se prijetno ščemenje, električni impulz, ki moje noge požene v gibanje. Zamižim, globoko vdihnem in izdihnem. V roke vzamem nordijske palice, ki so prav posebne. Lahke, iz karbonskega materiala, ki mi segajo do višine desetega rebra oziroma pleksus solarisa.  Ročaj z zanko, ki se ergonomsko prilega moji roki, se zlije z dlanjo. Palici postaneta podaljšek rok in sledita ritmu gibanja mojega telesa. Z desno roko vbodem z ostro konico palice med stopaloma pod kotom 60º in se odrinem tako, da začutim napetost v dvoglavi nadlahtni mišici (bicepsu), ki se širi v ramenski obroč in stranske mišice trupa. Hkrati levo roko iztegnem daleč za svojim telesom in spustim palico, da se prsti sprostijo. Medtem se napne troglava mišica (triceps) in leva lopatica se približa desni, kot da bi med njima hotela ožeti pomarančo. Os ramenskega obroča se zasuka v nasprotni smeri od osi medenice. Pri tem sta rami in vrat sproščeni, glava je vzravnana, s pogledom preiskujem teren in se mu prilagajam. Hkrati ko vbodem palico z desno roko, se peta levega stopala dotakne tal. Težišče se prične prenašati po stopalu do prstov. Stopali sta med hojo vzporedni, koraki pa zelo dolgi. Hrbtenica je naravno vzravnana, trup rahlo nagnjen naprej, prsni koš je odprt, zadnjico pa poskušam potisniti ven. Koleni imam rahlo pokrčeni. Začutim mehkobo in lahkotnost gibanja od medenice navzdol. Z vsakim odrivom, nogi samodejno preideta v korak brez napora v sklepih. Usklajeno gibanje postane ples in drsenje po površini. Vibracija Zemlje me pomirja in polni z energijo. Po mehkih gozdnih poteh hoja postane meditacija. V glavi ni misli, samo z občutki preiskujem telo in se igram z delovanjem vsake mišice posebej od skupaj 90% delujočih. Včasih, ko je pot samotnejša, vključim še trening obraznih mišic za lepša lička in manj gubic okoli oči. Zaradi intenzivnega odrivanja s palicami, po žilah steče kri hitreje, utrip srca se poviša (70% maksimalnega srčnega utripa). Pozornost usmerim tudi na globoko dihanje s trebušno prepono, da je dovolj kisika za vse organe in mišice. Pri spustu po klančku navzdol stisnem še mišice medeničnega dna, prilepim jih k hrbtenici in tako kontrolirano stabiliziram trup. 

Nordijska hoja predstavlja zame popolni užitek. Na eni strani delo telesa in na drugi strani svobodo uma. Popolna aktivna relaksacija. Z vsako vadbo izboljšujem svojo telesno držo, razbremenjujem napetosti v telesu, povečujem gibljivost in lahkotnost v gibanju ter izboljšujem ravnotežje in koordinacijo. V meni je več energije in življenske moči. Čudežno odkritje pa je čutenje vsakega delčka telesa posebej, vsakič znova. 

Na svojih tečajih učim izvajanja tehnike skozi čutenje telesa. Prepričana sem, da samo na ta način postane gibanje telesa ritmično usklajeno. Nordijska hoja postane več kot samo vadba zato, da bi shujšali, ubežali stresu, našli način za rehabilitacijo po poškodbi ali bolezni lokomotornega sistema ali kondicijsko trenirali.  Postane popolna strast za vse življenje. Hoja nam je dana od zgodnjega otroštva pa do konca življenja, zato se zavedajmo tega darila in ga sprejmimo z največjim navdušenjem in hvaležnostjo. Hodimo z občutkom, z zavedanjem svojega telesa in opazujmo odzive. Telo nam vedno pove, kje se počuti nelagodno, zato ga poslušajmo in se prilagodimo njegovim potrebam. Naše počutje bo vsak dan boljše in življenje bo vedno obsijano s soncem in toploto. 

Gugalnica življenja

Kot otrok sem oboževala zibanje na gugalnici. Ko sem bila na najvišji točki in sta se moji stopalci skoraj dotaknili modrega neba, so se v meni rojevali občutki neskončnosti in svobode. Z očmi sem sledila soncu in gibanju oblakov, tudi ko sem se spuščala do Zemlje. V laseh sem čutila veter in v očkah se je lesketala zasanjena iskrivost. Včasih sem se z nogami  rahlo dotaknila tal, da me je malce streslo. Ponovno sem se povezala z realnostjo.  In potem se je moj hrbet spojil z nebom in iz skrajne točke sem se pognala zopet proti Zemlji in nebu.

Ponavljajoči ciklus me je pomirjal in hkrati navdajal z optimizmom in življensko energijo. Ure in ure sem se zibala pod staro jablano in se predajala svobodnemu letenju telesa in uma.

Sredi vročega lanskega poletja sem se po zares dolgem času vsedla na eno ogromno gugalnico, s katere se je odpiral pogled na prečudovite Kamniške vrhove. V meni so se zbudili zopet občutki otroškosti in igrivosti. Pognala sem se z nogami naprej in začutila sem veter v laseh, na ustih se mi je narisal nasmeh in z največjo vnemo sem se poganjala više in više in si želela s stopali dotakniti neba.

Razmišljala sem, da sem pravzaprav vsak dan na eni veliki gugalnici življenja. Včasih se odrivam močneje in tok ustvarjalne energije steče neustavljivo. Če pa mi kakšna stvar ni všečna in jo odlagam v svojem arhivu, se ne odrivam, obstanem  in cepetam na mestu. Prav tako se energija ustavi, če s strahom blokiram svojo ustvarjalnost misleč, da moje ideje niso dobre. Torej sedim na gugalnici in se samo rahlo zibam sem in tja. Ni vetra v laseh, v žilah se ne pretaka sveža kri in v meni ni življenske sile. Mnogi ljudje so v takem stanju. Imajo službo s katero so nezadovoljni, pa vendar, za eksistenco je potrebno malo potrpeti. Nato že hitijo domov, kjer jih čakajo obveznosti družine. Minevajo leta in desetletja, ko se utrne spoznanje, da življenje ni bilo kreativno in se je z bliskovito hitrostjo odpeljalo kar mimo. In kje smo bili mi ves ta čas? Sedeli smo na gugalnici in predolgo razmišljali ali se zazibati na novo, neznano pot proti nebu in začutiti sebe, se odkriti in spoznati, biti kreativni  in edinstveni. Večina izbere lažjo, že poznano pot, ki so jo prehodili že naši starši. Torej dokončaš izobrazbo, najdeš službo, ustvariš družino in si sem in tja utrgaš še čas za prijatelje. Morda pa smo čakali na čudež, ki bi nas potisnil proti nebu, pa ga ni bilo od nikoder. Nato smo ugotovili, da smo že krepko zakorakali v svoj življenski ciklus. Pa vendar nikoli ni prepozno, da spoznaš sebe  in počneš stvari, v katere vložiš svojo dušo in pečat. Ni pomembna veličina ustvarjanja, ampak entuziazem.
Pričelo se je novo leto, nov krog, ko se večina odrine s svojo gugalnico visoko proti nebu z novimi cilji in zaobljubami. Koliko se jih bo uresničilo, je odvisno samo od nas samih. Mi smo kreatorji, v rokah imamo platno in škarje in se zibamo na svoji gugalnici življenja. Ne ustrašimo se preprek in novih vrat, ki se nam odpirajo. Sprožimo občutek neskončnosti, svobode brez meja in ustvarjalnosti. Spustimo svoj um v srce in mu sledimo, kajti le ta nas vodi po pravi poti, ki je iskrena, predana in dosledna svoji biti. Naj bo to to leto novi začetek zibanja na gugalnici v pričakovanju odkrivanja neznanega in širnega neba.